Ob 6:00 sva se z bratom Ivom odpravila na vožnjo proti Muenchnu. Sprva ta vožnja ni bila načrtovana, saj sem računal na let Ljubljana-Muenchen, vendar je bil kasneje zaradi spremembe urnika letov odpovedan. Vožnja je potekala tekoče in ob 11:00 sva bila že na letališču. Let za Las Palmas je bil ob 12:45 preko Madrida. Leteli smo z Iberio na A320. Letalo se je hitro povzpelo nad meglo in nizke oblake. Pod nami so se pokazale švicarske Alpe, ki so bile proti jugu vse bolj zasnežene. Iz megle so izstopali le vrhovi. Preko južne francoske in katalonske obale smo se spustili v Madrid. Let iz Madrida je bil ob 17:00 na A340-300. Tudi ta let je potekal mirno. Španija je bila prekrita z visoko oblačnostjo oz. meglicami. Nad morjem smo leteli v višini cirusov (8.000 m), pod nami pa so se kazali kosmi stratokumulusov (ovčic). Lepo so se videli vrhovi maroških gora. Po dobrih dveh urah leta smo preleteli Lanzarote in kmalu pristali na Gran Canarii. Do pristanišča, kjer me je čakala jadrnica Mithrill, sem se odpeljal s taksijem. Nad turistični kraj Puerto Rico se je že spustila noč. Jadrnico sem hitro našel, dvojambornic z irsko zastavo namreč ni bilo ravno v izobilju. Sledilo je srečanje s Petrom in Geraldine ter prvim članom posadke Angležem Philom. Po krajšem razgovoru ob čaju sem se po naporni vožnji odpravil spat.

Po čudovito prespani noči v kljunu jadrnice in ob jutranji temperaturi 22 stopinj sem se okoli devete ure odpravil na ogled turističnega naselja Puerta Rica. Marina je manjša, za kakšnih 100-200 plovil. Pestra je ponudba izletov, ribolova, potapljanja, jadranja s starimi jadrnicami, šola jadranja, lepo urejena plaža in obilica restavracij. Cene tehnične opreme v trgovinah ob obali so prav smešno nizke. Sploh se ne opazi, da ni letne sezone.
V petek prideta še zadnja dva člana posadke: Španec in Američan, skupaj nas bo torej 6. Preko Atlantika odrinemo v soboto. Do takrat bomo pa izkoristili še zadnje trenutke za oskrbo in zabavo.

Kanarski krompir = pečen v foliji s kožo vred ter postrežen s pikantno smetanovo omako

Dopoldne smo očistili in oprali barko ter nastavili nove vetrokaze. Oskrbeli smo se se z dodatnim pivom in brezalkoholno pijačo.
Sprejeti vremenski fax kaže na lepo vreme in ugodne pasatne vetrove (trade winds).
Spisek del pred odhodom (to do list) je vse krajši.
Jutri zjutraj odplujemo in skoraj en mesec ne bom imel dostopa do interneta.
Po kosilu je prispel Jose iz Španije (Valencia), po poklicu ortoped. Pričakovali smo še zadnjega člana posadke Boba iz Kalifornije (San Francsko, Lake Taho). Prispel je okrog 23:00 zvečer. Po seznanitvi smo se odpravili na zadnji počitek pred izplutjem.

Do 10:00 smo opravili še zadnje malenkosti in ob 10:30 izpluli s priveza na črpalko. S polnimi tanki vode in plinskega olja smo odrinili proti zahodu iz zavetrja otoka.

Med Gran Canario in Tenerifo smo dvignili jadra in jadrali v smeri 220 proti Kapverdskim otokom in pasatnim vetrovom. Popoldan je veter popustil in prešli smo na motor. Motoriranje je potekalo celo noč. Tudi vremenska napoved je bila glede vetra slaba. Nad Kanari se zadržuje anticiklon.
Med stražo od 20-24 in od 04-08 smo debatirali o zvezdah, kakšni so pogoji v Angliji pogoji za pridobitev licence za vodenje čolna (nobenih, lahko pa delaš prostovoljne izpite).
Valovi so visoki 2-3 metre, vendar dolgi.

Z dokaj mirno vožnjo smo s hitrostjo 6-6.5 vozlov pluli v polkrmo.
Popoldne smo ujeli prvo ribo (dorado), težko kakšen kilogram. Za večerjo se je ob mešani solati izredno prilegla. Ko je padel mrak smo trnke potegnili iz vode.

V nočni izmeni 04-08 smo preklopili na avtopilota. Sončni vzhod je bil za oblaki nad afriško obalo v daljavi. Sonce je hitro ogrelo ozračje. Nekoliko moti le, ker veter ni iz prave smeri in dovolj močan. Pluli bi lahko z 2-3 vozli, vendar bi se zaradi valov jadro stalno podiralo in opletalo, zato še naprej motoriramo.

Tik pred kosilom je NW ojačal in prešli smo na jadra. Vse sta nas takoj prevzela tišina in bučanje 2-3 metrskih valov okoli nas. Pluli smo v smeri 200, nekoliko zahodno od Kapverdov v polkrmo. Ob 23:00 smo naredili prvi obrat z vetrom (jibe) in tako nadaljevali tudi preko noči.

Nočno izmeno 00-04,prav tako pa tudi naslednjo od 04-08 je rahlo poškropil dež. Stalno smo bežali pred deževnimi oblaki.

Tudi ob dobrem vetru je potrebno za 1 uro zagnati motor, da napolni akumulatorje in ohladi hladilnik. Sicer pa krmarimo v dveh ekipah po 4 ure. Avtopilota si privošči le zadnja nočna straža od 04-08.
To je bil res lep dan za jadranje. Sredi dneva smo zopet obrnili na smer 270 v polkrmo in nato postavili tudi metuljčka (goose) v krmo, ker je pihal direktni veter v smeri 228, ki je bila za nas ugodna. Veter je počasi popuščal, tako da smo pluli 4-5 vozlov, popoldne pa je zopet malo pojačal, da smo nastavili vsa jadra v smeri 240.

Ob štirih je veter povsem popustil in morali smo preklopiti na motor, da jadra ne bi preveč opletala. Tudi valovanje je skoraj povsem ponehalo. Tu in tam nas je zmočil rahel dež pod oblaki. V nov dan nas je pospremil lep sončni vzhod izza oblakov.

Zaradi izredno slabe napovedi glede vetra v smeri Kapverdskih otokov in od tam naprej proti Karibom, se je kapitan odločil obrniti direktno proti Karibom in iskati ugoden pasatni veter. Obrnili smo na polovici poti med Kanari in Kapverdi v smeri N 20° in W 30°. Do cilja imamo tako še 2280 navtičnih milj.
Motoriranje preko celega dneva in vroče tropsko sonce so nam popoldne popestrili delfini.

Zopet nismo ujeli nobene ribe. Ko se je zmračilo so se v svetlikanju planktona lepo videli delfini.

Motoriranje se je nadaljevalo približno do treh zjutraj, ko smo končno začutili nekoliko močnejšo sapico. Pozornost nam je zbudila ribiška ladja, dolžine okrog 250m, ki je krožila kakžne 2-3 milje od nas.
Proti jutru je veter zopet popustil, nato pa se je ustalil pri 6-7 vozlih, tako da smo pluli 3-4 vozle. Valovanje je bilo zelo enakomerno, vendar skoraj neopazno.
Večkrat so se nam pridružili delfini. Skoraj dve uri nas je igraje spremljala cela delfinja družina. Rib seveda tudi tokrat nismo ujeli, saj smo imeli prepočasen trnek.
Z nočjo smo vklopili motor in s 5-6 vozli vozili v smeri 240.
Tokrat sem bil prvič ladijski kuhar. Pripravil sem roast beef z zelenjavno prilogo in pecivo s sadjem.
Čas smo premaknili za eno uro nazaj.

Morje je bilo ponoči zopet mirno, le tu in tam kakšen blažji sunek vetra. Geraldine je malo opisala plovbo po južnih morjih, kjer predvsem hladno in viharno. Najbolj si je zapomnila 36 urni vihar moči 11 bauforov.

S svitom smo ugasnili motor in v pol ure je začel vleči prijeten veter, ki nas je po morju gnal s 3-5 vozli. Vreme je pretežno oblačno, kar je po svoje dobro, saj je sonce tu zelo močno. Dopoldne smo nastavili jadra v položaj metulja in jadrali v smeri SW direktno z vetrom v krmo 2.5-4 vozle. Ob takih razmerah prevozimo 70-90 navtičnih milj na dan, kar je kar precej manj od načrtovanih 120-140 milj.
Danes je prišel na vrsto za kuhanje Bob. Že prej nas je sicer opozoril, da ni ne vem kakšen kuhar, vendar se je na podvig kar dobro pripravil. Za predjed popečen stročji fižol s krompirjem in za glavno jed riž z govedino v currijevi omaki. Okusno in dobro začinjeno, le med predjedjo in glavno jedjo je bilo kar dve uri razmaka.
Dan je minil ob prijetnem jadranju, krmarjenju, branju, dremanju in razmišljanju o tem in onem. Prav neverjetno, kako dnevi prijetno minevajo, brez tistega vsakodnevnega hitenja.

Nočna straža se je začela s skoraj popolnoma mirnim morjem. Z metuljčkom lovimo vsako sapico in napredujemo z 2.5-3.5 vozli. Zjutraj nas v nov dan popelje lep sončni vzhod, veter pa čisto popusti, tako da spustimo jadra, ki opletajo, in nadaljujemo z motoriranjem. Motor moramo tako ali tako zagnati zaradi polnjenja akumulatorjev in hladilnika.

Po enem tednu puščanja brade se obrijem. Prav presenetljivo, kako malo je zrasla.

Vremenske napovedi glede vetra so se naprej slabe in očitno je krivec anticiklon nad Novo Fundlandijo, ki se ni premaknil nad Azore in omogočil pasatnih vetrov.
Slab veter nas vseeno nekoliko žene naprej. Sicer se pa s tem ne obremenjujemo veliko, saj smo si vsi vzeli dovolj časa. Lepo špansko kuhinjo nam je pripravil Jose s paello (piščančja z zelenjavo) in tortillo.
Proti večeru smo ujeli majhno tuno.

Veter je povsem popustil, tako da smo čez noč zopet sneli jadra in motorirali z avtopilotom. To so najtežje straže.

Ponoči zopet vse mirno. Morje je, kot ogledalo. Proti jutru malo potegne veter, vendar že čez pol ure zopet pospravimo jadra.

Nastavili smo vabe, ohrabreni z ulovom prejšnjega dne in že po pol ure ujeli še eno tuno. Boljši ulov so napovedovale tudi leteče ribe.

Ravno, ko smo se odpravili k dopoldanskim aktivnostim, kot je pisanje dnevnika, branje, navigacija, vreme, je prijel 15kg dorado. Utrujali smo ga kar 15 min, pri čemer se je najbolje izkazal Jose, in ga nato mirnega potegnili na krov. Z razrezom je bilo kar nekaj dela. Potem smo si privoščili specialiteto: surove zarebrne filete v limoninem soku. Zares odlično. Ribjega mesa imamo sedaj za kar nekaj dni.


Slikanje s trofejo je bilo obvezno, rep pa sedaj krasi krmo jadrnice.

Popoldne smo si ob brezvetrju privoščili kopanje v skoraj 5000m globokem Atlantiku. Voda je res krasna. Čeprav sprva nekoliko nelagoden občutek, smo se ob odsotnosti morskih psov kar lepo naplavali.
Tudi veter je popoldne in proti večeru nekoliko poprijel, tako da smo tudi po tej strani bili zadovoljni. Res enkraten dan.

Približno ob treh ponoči smo ustavili motor in dvignili jadra. Veter je vse bolj stopnjeval moč, da smo že v naslednji izmeni tik pred svitom jadrali s 7.4 vozli. Dopoldan je bila povprečna hitrost med 4.5-5.5 vozla. Po oblakih še ne izgleda, da bi dobili pasate, verjetno gre za vetrove hladne fronte. Saj je vseeno, važno je, da plovemo z vetrom. Do cilja imamo v ravni črti še kakšnih 1900 milj, za nami pa jih je tudi že preko 800 (za po Jadranu dol in nazaj).
Prišli smo izpod frontnih oblakov in kaj vidimo pred seboj? Značilni oblaki pasatnih vetrov kot kosmi vate raztreseni nad morjem, z njimi pa tudi E, NE veter in NE valovi. S tem upamo, da bo dokončno odklenkalo motorju. S temi vetrovi pa pride tudi zibanje, guncanje, rolanje in se vse druge razne besede na to temo. Plujemo proti SW s hitrostjo 3.5-6.5 vozli (v glavnem 5-5.5) z metuljčkom.

Zaradi premetavanja in škripanja jambora ter tanguna in občasnega opletanja jader smo skoraj raje na straži kot pa v postelji. Naravni motor lepo deluje in upamo, da nas bo popeljal kar čim bliže Karibom. Pozicijo na zeljevid vrišemo s precej večjim veseljem, ker je bolj oddaljena od prejšnje.
Preko dneva se nam ujameta, vendar na našo smolo tudi rešita dve srednje veliki tuni.
Valovi so se še malo razpotegnili, da je dan minil ob čudovitem jadranju s 4-7 vozli.
Jose je izredno vesel, ker sem mu na razpolago dal računalnik in lahko sproti piše knjigo o potovanju Čez Atlantik z Internetom.

Drugo izmeno od 00-04 je malo namočil dež, pod oblakom pa je tudi precej popustil veter. Vendar je bilo toliko bolj veselo, ko smo se oblaka znebili, saj je letelo kar 7.5-8.5 vozlov. Do jutra smo potem pluli od 3.5-6 vozlov z vetrom v različnih smereh. Sledil je obrat z vetrom ter preko dneva popravljanje nočnega odstopanja od začrtane poti.

Nekajkrat so nas malo namočili posamezni oblaki v zahvalo pa so nas tudi malo bolj pognali. Pasati lepo delujejo in razmeroma hitro se približujemo polovici poti.
S Josejem tu in tam rečeva kakšno po špansko, za prebrati pa mi je dal tudi zanimivo knjigo. Poskušal sem brati tudi četrti del Harryja Poterja, vendar sem kmalu nehal, ker sem dobil občutek, da je bila pisateljica plačana od besede (strani). Po radiu poslušamo kako je z dirko ARC. Kot kaže bodo že s Kanarov imeli ugodnejše vreme kot smo ga mi.
Po kosilu smo zopet prestavili ure, tokrat na srednjeatlantski cas (GMT-2).

V nočnih izmenah smo držali smer. Kljub jasnemu zvezdnemu nebu, se kaj dosti ni videlo, saj je mesec začel svetiti šele v prvem krajcu in tudi zgodaj zašel. Zjutraj smo zopet postavili metuljčka in vozili v direktni smeri proti Karibom.
Tokrat smo se jim v 24 urah približali za okrog 115 milj. Dopoldne je minilo ob rutinskem menjavanju za krmilom, popoldne pa so nam zopet popestrili delfini.
Video
Ko smo zaradi njihove bližine že opustili upanje, da bomo kaj ujeli, je prijela srednje velika tuna, težka kakšnih 10 kg. S trofejo smo se zopet slikali, njen rep pa se je pridružil doradovemu na krmi.

V straži od 00-04 smo v naraščajočem vetru z metuljčkom zapeljali preveč na levi bok in ob sunku vala ter vetra je izpraznjena genova skoraj zlomila tangun.

Na dveh tretjinah se je zvil za več kot 90 stopinj. Na srečo imamo rezervnega, vendar smo ga zamenjali šele ob svitu. Tudi skrivljenega se bo dalo še popraviti.
Spet sem bil na vrsti za kuho. Postregel sem s tunjim zrezkom ter obilico zelenjave, za posladek pa še jabolčni zavitek - štrudl. Glede na to, da je kar izhlapel, sem smatral, da se jim je kar dopadel.
Popoldne smo praznovali polovico poti (v miljah, časovno predvidevamo, da smo že čez). Jose je pripravil odlično sangrio, jaz pa sem za večerjo postregel še s palačinkami.

Kot že nekaj zadnjih dni, so nas tudi tokrat malo zmočile plohe. Pasatni vetrovi se pri prehodu čez morje navlažijo. Podnevi je topleje in zrak prenese več vlage, ponoči pa se ohladi in vlaga se v obliki dežja sprošča. Vetrovi v neposredni okolici in pod oblakom so kar precej višji in se jih po svoje tudi veselimo, da nas malo poženejo.
Malo bolj bom moral popaziti na redno pitje vode in čaja. V dveh dneh sem namreč popil le en liter vode in 3-4 čaje, tako da me je že začelo malo zvijati.
Ob branju zanimive španske knjige, študiju vremena in nebesne navigacije je bil dan naokoli.
Jose je praktično vsak dan na satelitskem telefonu z ženo in sorodstvom. Na voljo je tudi drugim, vendar ga razen Phila, ki ga kliče dekle, drugi ne uporabljamo, saj smo tu tudi zato, da smo malo odmaknjeni od vsakdanjega hitenja (odklopljeni).

Tokratna noč je minila brez dežja ob prijetnem jadranju s 4.5-7 vozli. Prečili smo 40 poldnevnik in do cilja jih je se kakšnih 20 (=1200 navtičnih milj).
Veter je zapihal iz SE smeri zato smo prešli v bočno plovbo, ki je predvsem hitrejša in mirnejša.
Rezervoarji vode nam dopuščajo tuširanje s sladko vodo enkrat na teden. Izbrali smo si soboto.
Geraldine je bila izredno nezadovoljna z volilnimi izidi na Severnem Irskem, kjer so zmagali konzervativci, ki niso za pogajanja.

Veter je čez noč še nekoliko ojačal, zato upamo na povprečno hitrost 6 vozlov. Na trenutke smo vozili tudi 9 vozlov, kar je blizu teoretičnega maximuma za vodno linijo 41 čevljev.
Dan je bil sicer v znamenju praznovanja Philipovega 19. rojstnega dne. To potovanje je dobil kot darilo staršev in sorodstva. Po srednji šoli si je vzel eno leto časa, nato pa se bo, kot pravi, posvetil študiju prava.
Video
Osrednja slovesnost se je zgodila ob 16:00 po srednjeatlantskem času, ko smo mu predali kolač in nazdravili s šampanjcem. Takoj sta sledili še dve čestitki staršev in strica preko satelitskega telefona.

Zvečer je bili nebo že povsem prekrito z oblaki in smo jadrali le po kompasu. Očitno je bila pred nami topla fronta, ki se je napovedovala že večer prej z obsijano luno in cirrusi. Prva nočna izmena je bila že mokra.

V prvi nočni izmeni nas je pričakal hud naliv. Najprej smo zaradi slabega vetra vozili z motorjem, približno ob pol enih pa prešli na jadra. Z vsemi jadri smo v začetku vozili 5-6 vozlov, nato pa je veter postajal vse močnejši. Pri osmih vozlih smo začeli snemati jadra. Najprej zadnje, nato zvili genovo in morali izvesti še drugo krajšavo glavnega jadra. V jutranji izmeni je po prehodu fronte veter povsem popustil in čakali smo na novo vzpostavitev pasatov.
Preko Philipovega strica smo izvedeli, da je nekje v naši bližini čoln, ki potuje preko Atlantika na vesla. Na radar ga poskušamo dobiti že 12 ur, pa še nič.

Najprej so nas preganjali posamični veliki pasatni oblaki, ki so nam tu in tam naklonili kaj vetra, nato pa je okrog pete ure zjutraj sledil prehod hladne fronte z obilico dežja. Sledilo je zatišje in nato po zdanitvi slab veter.

Dopoldne smo jadrali z 2.5-3 vozli, nato pa v popoldanski bonaci pognali motor. Sledilo je še nekaj mirnega jadranja, zvečer in ponoči pa zopet motor. S poti med Kanari in Kapverdi smo srečali sploh prvo jadrnico (cutter, 86 čevljev). Ujeli so nas z enotedenskim zaostankom. Že v šibkem vetru je jadrnica krepko potegnila in se oddaljila, nato pa ob izogibanju oblakom proti večeru enostavno obstala. Z našo počasno vožnjo smo jo vseeno prehiteli. Vendar bo že ob naslednjem pišu vetra zopet pred nami.

Danes sem končal s špansko knjigo Ali v čudežni deželi, ki je predvsem kritika ameriške politike in predsednika Busha.
Uro smo zopet prestavili za eno nazaj na GMT-3.

Noč je bila jasna in brez vetra, ob zvoku motorja. Jadra smo lahko nastavili šele ob sedmih zjutraj, da smo se potem cijazili z 2.5-3 vozli.
Danes praznuje svoj 40. rojstni dan Geraldine.

Življenski sopotnik Peter ji je pripravil slavnostni kolač. Skupaj sta že 21 let, zadnjih 12 pa jadrata po svetu.
Po kosilu je veter nekoliko pojačal. V daljavi nas je prehitela naša včerajšnja znanka.
Zaloge ribjega mesa so že skoraj pošle in v hladilniku bo spet prostora za nov ulov. Kapitan je zopet dovolil postavitev trnkov. Začnemo jutri.
V ladijski knjižnici je zelo pestra zbirka knjig od priročnikov do leposlovja. Da bi vse prebral, bi bilo potrebno še precej križarjenj.

Celo noč in jutro smo prejadrali z ugodnim vetrom v metuljčku. Barbadosu smo se približali za še nadaljnjih 100 milj. Veter se tudi popoldne in čez noč ni spremenil.
Sredi dneva smo očitno prečkali jato rib ali lignjev za katero so se podile tune in ujeli sta se kar dve naenkrat. Če bi imeli navezanih še več vab, bi jih gotovo ujeli še več. Obe sta bili manjši (do 5 kg), ravno dovolj za kosilo in kakšen prigrizek.
Jose že težko pričakuje konec prečenja in pristanek v Barbadosu. Malo tudi pogreša udobje svoje Bavarie.
Mithrill je res bolj špartanska. Ima le tisto, kar je najnujnejše, je pa zanesljiva, robustna dvojamborna jadrnica, ki je obplula svet v najtežjih razmerah, 40-60 stopinj južno, mimo vseh najtežavnejših rtov.

Solidni pasatni vetrovi so se nadaljevali in noč smo prejadrali s 5-7 vozli. Podobno je bilo tudi čez dan, le da je veter še pojačal in smo vozili s skrajšanimi jadri.

Zopet sem bil kuhar, zato se meni poleg kuhinje ni kaj dosti dogajalo. Pripravil sem ribe, pečeno tuno, in rižoto z zelenjavo, za predjed pa se šampinjone z jajci. Za večerjo sem pripravil rogljičke z mandeljni. Moram povedati, da kuhanje pri takem rolanju ni nobena zabava. Samo gledaš kdaj ti bo kakšen lonec zletel v steno. Na vsake toliko časa se pojavi še Bob s kuhanjem svoje kave in mimogrede prileti v štedilnik ali mikrovalovno pečico, ker ga je vrgel val.
Morje je sedaj ob tem močnejsem vetru že krepko nagubano.

V razburkanem morju je bilo težko držati smer. Barka je plesala na valovih levo in desno pri skoraj minimalnih jadrih. Okrog enih ponoči nas je krepko namočil tudi dež, ki pa je v pol ure prenehal. Le oblaki so še grozili z nadaljnjimi nalivi.
Preko dneva je potekala podobna vožnja kot prejšnji dan.

Pozna se, da se bliža konec potovanja, ki ga nekateri že prav težko pričakujejo (Bob, Jose). Posamezniki so od poti pričakovali več: morda še kakšne višje valove, vihar, več udobja, hitrejše prečkanje. Vendar moramo stvar vzeti tako kot je. Šele v takih primerih vidiš, da proti naravi nimaš kaj, lahko se ji le prilagajaš in pametno izogibaš nevšečnostim.
To je res ogromno vode!

Nočne straže so minile v razmeroma enakomerno rolajoči vožnji s hitrostjo 4.5-6 vozlov v metuljčku.
Čez dan je veter zmanjševal in povečeval moč, da smo prijetno jadrali. Sonce je izredno močno in najbolje se je skriti v senco. Ta je v notranjosti barke, kjer je izredno vroče ali pa za krmilom. Zato sem kar precej za krmilom.
Jose me že vabi na svojo barko v Valencio. Pogovarjala sva se tudi o knjigi, ki navsezadnje ni tako enostavna kot le objava dnevnika. Imeti mora neko celostno zasnovo, dialoge, opise karakterjev,... V glavnem, dela bo še precej.
Prihod na Barbados pričakujemo v torek zjutraj ali dopoldne. Seveda ob takem vremenu kot ga imamo sedaj.
Popoldne smo prestavili čas na karibskega, GMT-4.

Prijetno jadranje preko noči nam je zjutraj postreglo z razdaljo manj kot 100 milj do cilja.

Dopoldne smo pri slabem vetru še vztrajali pri jadranju, popoldne pa smo vseeno prešli na motor. Razpoloženje je bilo izredno dobro in vsi smo tekmovali, kdo bo prvi videl obrise Barbadosa.

Za zadnjo večerjo med prečenjem je Geraldine pripravila bogato obloženo pizzo.
Z nočjo smo se razporedili v izmene in okoli desete ure so se že pojavile luči.

Ob polnoči, ko sem nastopil zadnjo stražo, so se obrisi in luči otoka razprostirali že preko polovice desnega horizonta. Bridgetown, glavno mesto Barbadosa, leži na zahodni strani, zato smo otok obpluli južno in se ob pol štirih privezali na sidrišču.
Po poku zamaška smo ob steklenici šampanjca in kolaču nazdravili srečnemu prehodu Atlantika.

Okrog pete ure smo utrujeni pospali na mirni barki.

S tem se je zaključila prva etapa mojega potovanja okoli sveta.

Dejanska pot od Kanarskih otokov do Barbadosa je potekala takole:

Po dopoldanskem kopanju v toplem tropskem morju smo se popoldne odpravili na južno obalo Barbadosa (St. Laurence Gap).

Tu so številni hoteli in različne restavracije ter ena sama dolga peščena plaža

s številnimi možnostmi za šport: vodni skuterji, surf, katamarani ali pa le poležavanje na mivki.
Tudi cene so malo bolj znosne, ponudba pa boljša kot v glavnem mestu.
Video
Turisti so dejansko prisiljeni iti ven iz Bridgetowna, ker je v mestu le en hotel. Najbolj mondena je zahodna obala.
Po plaži, internetu in popoldanskem lenarjenju smo se zvečer odpravili v tipično bajan ribjo restavracijo. Barbadoška specialiteta so leteče ribe, mečarica, dorado in tuna. Ob pečenem krompirju so bile res odlične.
Karibi brez reaggeja ne bi bili Karibi in zvečer smo si v sicer irskem pubu (vendar le po zunanjem in notranjem izgledu) privoščili tudi dozo tega.
Jutri se odpravljamo naprej na Martinique, ki upamo, da bo cenovno malo bolj znosen.

Dopoldne je Peter odšel prijavit odhod barke, ostali pa so izkoristili še zadnje trenutke za ogled in slovo od Bridgetowna. Sam sem ostal na barki.

Ob dveh popoldne smo vse pripravili za plovbo in dvignili sidro. Veter je bil ugoden in do večera je bil Barbados le še sij nočnih luči v daljavi.

V zgodnjih jutranjih urah smo najprej zagledali St. Lucio na zahodu in nato Martinique pred nami.

Namenili smo se v marino Le Marine in barko ob 12:00 privezali v zaprtem zalivu, ki je dobra obramba tudi pred najhujšimi orkani. Po carinskih formalnostih, s katerimi ni bilo niti najmanjših problemov, saj je Martinique francoski, smo si popoldne privoščili lokalno pivo in preverili povezave z največjim mestom - Fort de Franceom.
Proti večeru je sledilo spoznavanje z lokalnimi znamenitostmi in specialitetami. Še posebno zanimiv je bil jazz večer v Calabasse cafe. Lastnik je velik ljubitelj in poznavalec jazza in je preko celega decembra pripravil spored zanimivih gostov, ki sicer nastopajo na jazz festivalu na Martinique-u.

Dopoldne sem najprej najel avto za dva dneva (za vsega 60 EUR), da bomo bolj mobilni. Sledil je ogled bark v marini in preverjanje, če kakšna nadaljuje pot proti Velikim Antilom in Panami. Dobil sem sicer nekaj namigov, vendar je šlo po preverjanju, podobno kot na Barbadosu, le za čarterske barke ali križarjenje po bližnjih otokih.

Popoldne sva z Bobom odšla v najvešje mesto na otoku Fort de France (okoli 100.000 prebivalcev, na otoku jih je vsega skupaj okrog 360.000). Tudi tu sem se pozanimal kako je kaj z jadrnicami, ki plujejo naprej proti Panami, vendar pravih odgovorov nisem dobil. V lokalni turistični agenciji sem preveril še cene namestitve, ki me tudi niso nič kaj razveselile.

Popoldne smo se odpravili na kopanje na najjužnejši del otoka.

Ta motiv se pojavlja na skoraj vseh razglednicah Martiniqua.
Zvečer smo si privoščili se večerjo z lokalno hrano in nikakor nisem mogel mimo jastoga na jedilnem listu.
Sledil je še jazz pozno v noč.

Zjutraj sem preveril e-mail in dobil ponudbo z južne Floride, naj se pridružim ekipi, ki bi pripravila barko za pot okoli sveta v pet letih. Na pot bi se odšlo v juniju/2004, barka pa bi se pripravljala od sredine januarja do konca aprila. Ponudba me je sprva navdušila, vendar sem kmalu videl, da bo življenje na Martinique-u ali podobnih otokih precej drago. Odločil sem se, da bom o zadevi še premislil in preveril letalske karte za domov. Proti poldnevu sva se v Fort de France tokrat odpravila s Philom. Mesto je bilo v nedeljo praktično zapuščeno, na srečo pa sem našel agencijo, ki je prodajala letalske karte (celo ob nedeljah). Cena je bila res ugodna, kar sem tudi predvideval, saj bi morala biti povezava province s centrom države, Parizom, razmeroma dostopna.
Padla je odločitev, da naslednji dan odpotujem domov in nadaljnje variante iščem iz bazne postaje.
Med povratkov iz Fort de Francea sva se s Philom ustavila še na razgledni točki proti diamantni skali.

Sledila je poslovilna večerja in naslednji dan zjutraj slovo od Mithrill in preostalih članov posadke, ki se odpravljajo naprej na St. Lucio.

Že zjutraj sem oddal avto in se nameraval s taksijem odpraviti na letališče, ko mi je prevoz ponudila profesorica angleščine, ki se je ravno vračala z jadranja. Na otoku je že pet let in je kar malo razočarana, ker je toliko nasilja in mamil. Posledica tega je tudi upad turizma, ki se v glavnem seli na Dominique in Guadelupe. Domačine vse bolj pesti tudi pomanjkanje sladkornega trsa za predelavo v rum, ker se kmetje raje odločajo za gojenje banan, ki rodijo dvakrat na leto. Omenil sem ji razmeroma visoke cene in samo potrdila mi je, da je življenje na Martinique-u zelo drago ter da je vse več revščine.
Polet je bil z 18:00 prestavljen na 20:55. To bo moj prvi let z B747.

Prihod iz letala v Parizu je bil pravi temperaturni šok, s 30 stopinj na tropskih Karibih na 0 stopinj na pariškem letališču.
Z letališča Orly-jug sem odšel na železniško postajo Gare de l'Est in izvedel, da imam dobrih 10 ur časa za ogled Pariza, to je do odhoda vlaka za Muenchen.
Vesel sem bil, da je torek, ko naj bi bili muzeji odprti, toda poglej ga zlomka, Louvre je ob torkih zaprt. Moral sem se zadovoljiti le z zunanjimi zidovi in se odpravil proti Eifflovemu stolpu.

Nanj sem se povzpel peš - kot vsak zaveden Slovenec.

Na železniško postajo sem šel kar peš, ker sem hotel videti kar največ mesta.

Ob 22:56 me je vlak že peljal proti Nemčiji.

Ob devetih sem bil v Muenchnu, ob 11:26 pa že na vlaku za Ljubljano (Mimara ekspres). Ne bi omenjal kulturnega šoka ob prihodu na kranjsko železniško postajo, proti centru so se stvari malo popravile.
Takole je zaenkrat zaključen prvi del potovanja. Sedaj sem v nestrpnem pričakovanju in iskanju barke za drugi del - Pacifik ali Indijski ocean, kar bo prej.

Video:
Preko Atlantika/Atlantic Crossing (Win media player, ADSL, 36M, 20 min)
Preko Atlantika/Atlantic Crossing (Real One Player, ADSL, 36M, 20 min)